Zgodovina pastirske dediščine na Krasu

Zgodovino pastirstva na Krasu razkrivajo nekatera arheološka najdišča, ki so plod raziskovanj in izkopavanj v spodmolih pri Lokvi , Divači in Kastelcu. Že v 60-tih letih (1969 -1971) prejšnjega stoletja je pričel z izkopavanjem v Terglavci (Trhlovci) pri Lokvi  prof. arheolog. France Leben. V plasteh iz mezolitika so bili najdeni kamniti predmeti, ki so služili predvsem takratnim lovcem. V plasteh iz neolitika, pa so našli lončevino, obdelano  kamnito in koščeno orodje pomešano s kostmi udomačenih in divjih živali. Z raziskovanjem sta pozneje nadaljevala še prof. Ivan Turk in do nedavnega še prof. Miha Budja, predvsem v spodmolu Mala Triglavca pri Divači. Najdeni predmeti, ki so podobni najdbam v Trhlovci, predvsem lončevina so s posebnimi postopki raziskav pokazali, da so bili v teh primitivno oblikovanih in okrašenih glinastih posodah shranjeni mleko in mlečni izdelki domačih živali verjetno ovac in koz. Kamnito in koščeno orodje pa po načinu izdelave nakazuje, da se je uporabljalo za obdelavo lesa in žitaric. Pred previsom je bil zgrajen kamniti zid z manjšo odprtino, ki je služila kot vhod. Vsi ti izsledki so dokaz, da se v te spodmole niso zatekali samo takratni lovci temveč tudi pastirji. Glede na velikost spodmolov so tu našle zatočišče pred divjimi zvermi tudi njihove domače živali, ki so jih pasli. Starost najdb je od 7000- 5000 let, kar pomeni, da so to dokazano najstarejša naravna pastirska zavetišča na našem območju in pri Divači.
Številni ostanki gradišč zgrajenih v letih 2000-1500 pr.n.š. , oplenjenih in uničenih v 5. stoletju od Hunov, pričajo o zelo gosti poselitvi Krasa in s tem tudi okolice naših dveh vasi Lokve in Prelož. Stara ledinska imena Veliko Gradišče, Stari Tabor, Obzidje, Mirišče, Rena pričajo o tem, da so naši predniki prišli na to območje, ki je bilo poseljeno  s staroselci, verjetno romaniziranimi potomci Ilirov,  Keltov in ostankov drugih ljudstev. Nobenega dvoma ni, da so se tudi oni že prej ukvarjali med drugim tudi s pastirstvom in so svoje izkušnje potem, ko so se asimilirali, prenesli tudi na naše prednike.
Najpomembnejši vir za preživetje ljudi in živali sta – voda in rodovitna zemlja. Ena izmed gradbenih zapuščin staroselcev je bila prav gotovo gradnja vodnjakov, kalov in lokev, ker na Krasu razen redkih izjem ni površinskih izvirov. Stara legenda pravi, da je naša vas prav zaradi izredno velikega kala ali lokve, dobila ime Lokev. Prelože pa zato, ker se je del prebivalcev Lokve zaradi ogroženosti pred napadi roparjev iz Trsta, preselil – preložil in zgradil manjšo naselbino pod hribom Golac. V stoletjih razvoja naših dveh vasi so se zgradili številni kali, komunske štirne in pozneje tudi hišne štirne - družinski vodnjaki. Naravni kali v Lokvi  od vzhoda proti zahodu so bili: Zajčji kal, Kalužce-dva majhna, Solne - največji, Muhov kal, Kaluža, Lazarjev kal, Pasica, Grdi kal, Suhi kal, Čisti kal, Kal pri konc ulc, Skilanov kal (Ščelanov – narečno). V Preložah Stari kal, Lanišče, Bcljev kal, Kal pri sv. Juriju, kal pri Vročku. V razcvetu govedoreje so bili zgrajeni še betonski kali v Lokvi – Paksimadov in Kaluža, v Preložah - Mirišče (pri Tonjevih). V zimskem času je voda ob hudem mrazu na kalih zamrznila. Ta led so sekali na kose in ga shranjevali v namensko zgrajenih ledenicah do pomladi, na kar so ga na z listjem pokritih vozovih, da se ni topil, vozili v Trst prodajat ribarnicam, mesnicam in na parnike.
Komunske štirne – skupni vodnjaki so le izjemoma služili napajanju domačih živali, temveč za pitno vodo, pranje in umivanje. Največji je vseboval skoraj 1000 m3 vode. V Lokvi jih je bilo pet, v Preložah pa eden. Potreba po vodi je z naraščanjem prebivalstva privedla do tega, da je morala imeti svoj vodnjak vsaka družinska hiša. Voda v vodnjake je z dežjem pritekala po žlebovih s streh, v  kale pa po kanalih z vaških poti ali okoliškega terena. Poleg naštetih zbiralnikov je bil v Dulanji vasi manjši izvir- Mešinov studenc, pri Gluhem dolu- Krumpcov izvir, na zgornjem delu vasi pri Hrtovci –izvir v Stopcah. Vsi našteti izviri so imeli to slabo lastnost, da so v večjih sušah presahnili. Preložke ženske, pa tudi Lokavske so v sušnem času  hodile s škafi po vodo na izvir Vroček in k Muhovem studencu pod flišni vrh Veliko Gradišče. Vsi ti vodni viri pričajo o tem, da je bila potreba po vodi zelo velika ne samo za prebivalce, tovornike in  kamnoseke, temveč za ogromne črede ovc in koz, ki so se pasle po okoliški gmajni. Za vprego in oranje so uporabljali vole, konji so bili bolj redka žival, uporabljali so jih le furmani in kočijaži, ki so skozi Lokev prevažali blago in  potovali iz Trsta v notranjost Avstroogrskega cesarstva in obratno. Pastirji so se na paši odžejali z vodo iz škoune ali pa so jo kot čredarji nosili s seboj v svinjskih mehovih. Vse do začetkov intenzivnega pogozdovanja Krasa po letu 1880 so ogromne črede drobnice dobesedno opustošile Kraško gmajno in jo spremenile v kamnito puščavo. Le redka drevesa črnega gabra, jesena, cera in hrasta so samevala na kamniti gmajni. Zaradi pomanjkanja paše so se med pastirji iz sosednjih vasi vneli pravi boji, še posebno s pastirji iz vasi Povir. Te težave je skušal rešiti in preprečiti grof Petač tako, da je leta 1823 na zagovor dal poklicati  predstavnike obeh vasi, na kar je med gmajnami dal sezidati pašni razmejitveni zid. V izredni želji po spremembah na Krasu so cesarski vladni možje z dekretom odločili, da se začne opuščati drobnico in se poskuša uveljaviti govedorejo. Na to pobudo je takratni župan Lokve in Prelož Anton Muha zbral delegacijo pomembnih mož iz okoliških vasi in s priporočilom, da naj bi bilo tam ustrezno govedo za kraške razmere,  so odpotovali na ogled v Švico.  Ko so ugotovili, da je teren kjer se je paslo sivorjavo govedo res zahteven in da je živina zelo vzdržljiva, gibčna in nezahtevna, so kupili nekaj primerkov in jih pripeljali v naše kraje. Izkazalo se je da so odlično izbrali, kajti govedo se je poleg molže, izredno dobro obneslo tudi za vprego voz in plugov. V zelo kratkem času se je razmnožilo in  popolnoma izpodrinilo ovce in koze. Zaradi velike priljubljenosti pri kmetih in tržne vrednosti so ga imenovali – blago.
Za razvoj pastirstva, s tem tudi živinoreje in poljedelstva, ter po ostalem Krasu še vinogradništva, kar je dalo pečat tudi samemu razvoju kraške kulturne krajine,  pa so nedvomno vplivale fevdalne reforme, ki jih je pričela cesarica Marija Terezija. Prav Lokavci in Preložci so bili znani po tem, da so se dobro znašli in postopoma odkupili vso zemljo v okolici  obeh vasi, ki je bila že prej razmejena od sosednjih vasi v fevdu grofov Petačev iz gradu Zavrhek. Cesarski zemljemerci so vestno zakoličili novim lastnikom mejnike – narečno »tjermene« kupljenih zemljišč ali parcel- narečno partov, jih oštevilčili in vrisali v katastrske mape. Nekatere parcele so se ohranile v prvotni obliki še do danes.
Lastniki parcel so začeli zelo vneto s čiščenjem odvečnega kamenja na gmajni. Najprej so ga zlagali na tjermene, tako so nastajali suhi zidovi, ki so razmejevali pašnike ali parte. Ker pa je bilo na pašnikih premalo krme, so morali začeti trebiti – čistiti kamenja tudi površine na katerih so želeli ustvariti travnike za košnjo in pridobivanje sena za spravilo in krmljenje v zimskem času. Takim s kamnitim zidom ograjenim travnikom pravimo ograde. Zaradi mnogih razbitih skal se je nabralo toliko kamenja, da imajo nekatere ograde tudi po meter široke in dva metra visoke zidove. (Bcljev Hrib) Za razbijanjem večjih skal so si pomagali tudi z razstrelivom, ki so ga dobili od pristojnih cesarskih ustanov. Ko pa je bilo takega kamenja preveč tudi za izgradnjo zidov, so ga zlagali na kupe – grublje ali groblje- ponekod po Krasu jim pravijo tudi griže. Ko so še prevladovale črede drobnice, so zgradili tudi staje in mozarje v katere so jih zagnali čez noč zaradi varnosti pred divjimi zvermi (volk, medved in ris) in zaradi molže. V zidovih so pustili  vhode na parcele ali vrzele, ki so jim na obeh straneh zidu prislonili dva večja pokončna kamna na katera so naslonili leso, ki je preprečevala dostop nezaželjenim ljudem in živalim. Za vhod na pašnike, ki so bili namenjeni  samo za pašo in ne tudi za grabljenje listja, stelje in pripravi drv,  so pustili manjšo vrzelco skozi katero je šla lahko le posamezna krava ali ovca. Zagradili so jo tako, da so nanjo vrgli brinj ali trnjevo vejo. Na podoben način kot travnike so s čiščenjem kamenja,  pridobivali tudi obdelovalne površine – njive, ki so jih združevali v polje.(Lokavsko polje, Predvasnice,Velike njive, Preloške dužce, Jarovce ). Njive so prav tako razmejili z posameznimi podolgovatimi kamni - tjermeni, ki so bili vkopani v zemljo in se niso smeli premikati z oranjem.Za njive so izkoristili tudi udorne doline - vrtače na dnu katerih je bila zemlja. Do njih so morali zgraditi pot v obliki kamnite škarpe in podpornih zidov - terase. Prav tako so morali speljati skozi naravne prepreke poti- kolovoze in ulice – narečno ulce,  do svojih tudi najbolj oddaljenih parcel. Za razliko od kolovozov so morale biti ulice dovolj široke za srečanje dveh voz. Skoraj vsi kolovozi in vse ulice imajo na obeh straneh kamnite zidove. Prav zaradi oddaljenosti nekaterih svojih pašnikov in njiv so si lastniki v slučaju pripeke, dežja,  nenadnih neviht in mrzle burje začeli graditi zelo učinkovita kamnita zavetiščaHIŠKE. Pridevnik »pastirske« je dodan zaradi razpoznavnosti, ker so jih v večini gradili pastirji in jih tudi največ uporabljali. Z redkimi izjemami so jih gradili tudi drugi in so služile drugačnemu namenu kot npr. spravilu poljedelskega in kamnoseškega orodja ali pijače. Prav zaradi različnih narečij jih imenujejo še: Lokev- šiške, Materija-šišce, Trebče-hišce, Podgorje- kuće, Gornje Ležeče-jute.
V okolici Lokve in Prelož je evidentiranih 61 pastirskih hišk, dve od teh sta bili namenjeni kamnosekom in sta zgrajeni na območju starih kamnolomov. Po Krasu so hiške v večjem ali manjšem številu gradili pastirji iz skoraj vseh vasi vse do predmestja Trsta in Tržiča. Poleg matičnega Krasa so ohranjene še v Čičariji, pod Slavnikom, Matarsko – Podgrajskem podolju, Vremski dolini in na stiku kraškega roba z Vipavsko dolino. Izven našega območja, pa kot nekoliko drugače zasnovana vernikularna arhitektura in po različni uporabnosti jih najdemo v celotnem Sredozemlju še posebno v obmorskem pasu,v Franciji, Švici, zahodnem delu Velike Britanije in na Irskem.