Samostojna - tam kjer je bilo na izbiro dovolj različnega in ustreznega kamenja, naslonjena - na naravni vir to je stena ali skala, ki služi namesto dela nosilnega zidu, vezana - v zidu, med gradnjo širokega zidu so pustili vdolbino s preklado in čez zgradili streho, zložena - v sklopu kupa kamenja ali grublji (griži). Obstajajo še hiške v škarpi, v zaključku zidu ali v vrzeli. Posebnost so vinogradniške jute v Gornjih Ležečah, ki imajo leseno preklado nad vhodom in so grajene v opornih terasastih zidovih. V okolici Prelož pri Lokvi, pa so skopali v zemljo ali pod previs zavetišče, ki so ga imenovali kambrca.Med vsemi navedenimi oblikami, vsekakor izstopajo samostojne hiške, kjer je obodni ali nosilni zid zgrajen prosto stoječ, nad vhodom je značilna preklada ali gurenc, škrle pa z velbanim načinom nizanja proti sredini, tvorijo kupolasto streho. Škrle morajo biti na obodnem zidu obtežene, sicer se nižja gradnja strehe lahko zruši v notranjost. Pri visoko velbanih strehah obtežitev skoraj ni potrebna, mora pa biti obodni zid na katerem je streha zidana dovolj širok, da vzdrži ogromno težo škrl. Obodni zid je lahko v tlorisu pravokotne, kvadrataste, peterokotne ali okrogle oblike. Predvsem okrogla tlorisna oblika izgradnje je bolj značilna za Istrske kažune, na Krasu je bolj redka. Vogali pri kotnih oblikah izgradnje so vertikalno vezani, kot pri gradnji pravih starih stanovanjskih kraških hiš. Pri nekaterih ožjih pravokotno tlorisnih oblikah zidov strehe niso velbane, ampak so od vhoda proti zadnjemu delu zidu prečno in zaporedno položene velike škrle, čez je naloženo manjše kamenje. Tako zgrajene strehe po navadi niso vodotesne, ker se voda ob dežju, ker ni naklona kot pri velbanih strehah, poceja med stiki škrl. Pri velbanih strehah se zaradi naklona navzven, voda tudi ob velikih nalivih steka na obodni zid, notranjost pod streho, pa ostane suha. Redka a izjemno dovršena je gradnja obeh stranskih zidov v piramidasto obliko velbaste strehe (corbeling) in skoraj trikotno obliko vhoda. Ta način zahteva izjemen občutek za stojnost zidu s sorazmernim protiutežnim učinkom na obeh straneh.
Vezana in zložena hiška sta si po načinu izgradnje zelo podobni. Pri vezani je v zidu puščeno dovolj prostora, ki služi kot vhod in notranjost. Čez vhod je položena preklada ali velika škrla. Streha je lahko velbana ali pa iz počez položenih zaporednih škrl. Pri zloženi je skoraj enako, le da kamenje ni zloženo v zid ampak v kup. Hiška je lahko na robu ali na sredini kupa. Nosilni zid je opora za streho, hkrati pa zadržuje na kup nametano kamenje različnih oblik in velikosti.
Zložena gradnja zgoraj
Vezana gradnja spodaj
Med lokavskimi pastirji je kot izjemen graditelj hišk izstopal Jože Čok- Pepi Jurčkov po domače. Poleg njega so bili znani še graditelji iz naslednjih družin Ruščevi, Čevitnikovi, Ukovi, Mrlevi, Močnikovi,Trebčevi, Vršancovi, Lačnovi, Žgajnarjevi, Silovi, Remonovi, Mirčevi, Žibrovi in še nekateri drugi. V nekaterih družinah je bila gradnja hišk tradicija, ki se je prenašala iz roda v rod. Med obema vojnama in še potem je veljalo nepisano pravilo, da mora znati pravi pastir zgraditi hiško. Žal se je dogajalo, da so pastirji, ki niso imeli svoje hiške ali je niso znali zgraditi, iz nevoščljivosti in jeze rušili hiške drugim pastirjem. Nekatere je porušila narava ali pa so bile napačno zgrajene.
Z opuščanjem živinoreje in pašništva v sedemdesetih letih 20.stoletja so se pašniki začeli zaraščati. V goščavi so pastirske gradbene mojstrovine tonile v pozabo. Čas je da se spomnimo, da smo bili nekoč tudi mi pastirji in te čudovite bisere kraške kulturne krajine ponovno odkrijemo, jih predstavimo javnosti in ohranimo za poznejše rodove kot del naše skupne preteklosti.
